Spomin na kranjske Janeze
Pod kip kranjskega Janeza, ki ponosno stoji na starih ljubljanskih Žalah vsako leto, člani Zgodovinskega društva IR 17 ali kranjski Janezi že nekaj let zapored položijo venec v spomin na padle žrtve upora v Judenburgu 12. maja 1918.
Malo se jih danes še spomni, da je bil to zgodovinski dan, ko so se vojaki nadomestnega bataljona 17. cesarsko-kraljevega pehotnega polka avstro-ogrske vojske uprli vojaškim oblastem in niso hoteli več na fronti prelivati krvi za cesarja in monarhijo. Upor je bil krvavo zadušen, voditelji pa obsojeni na smrt z ustrelitvijo. V spomin na tedanje dogodke člani omenjenega društva, ki je dobilo ime po 17. pehotnem polku iz leta 1916, imenovanem tudi kranjski Janezi, položijo cvetje ob kostnici padlih žrtev prve svetovne vojne, kjer počivajo tudi posmrtni ostanki voditeljev upora v Judenburgu.
Predsednik društva Marko Negrieski takole obnovi zgodovinski dogodek: »Na predvečer odhoda na fronto je začelo med vojaki vreti, saj so bili siti in naveličani dolgotrajnega bojevanja na fronti. Tudi teden cesarja Karla, ko naj bi vojaki dobili kak priboljšek, se je končal s ‚Karlovim zeljem‘, kot so ga takrat imenovali. Anton Hafner, ki je bil takrat desetnik v 17. pehotnem polku, je zvečer moštvo nagovoril in jih pozval k vstaji ter bojkotu odhoda na fronto. Med barakami je završalo in upor se je začel širiti med vojaki v celotnem zbirnem taborišču. Vzkliki, kot so ‚dol z vojno‘, ‚hočemo kruha‘, ‚ne gremo več na fronto‘, so odmevali med množico upornikov. Vdrli so v barake, kjer je bil živež, in izropali zaloge hrane, nato pa oboroženi krenili tudi v mesto. Ko so oficirji videli, da ne bodo mogli ustaviti upora, so jo jadrno popihali v noč in sporočili poveljstvu, da so se kranjski Janezi ‚spuntali‘. Vojaki so neorganizirano plenili po mestu in popivali po gostilnah ter slavili svojo zmago. Del upornikov pa se je vseeno organiziral ter sestavil oborožene oddelke, ki so zasedli pomembne objekte v mestu ter začeli priprave za odhod domov. Medtem pa se je vojaško poveljstvo že organiziralo ter poslalo nad upornike madžarski regiment, ki je v dopoldanskih urah polovil posamezne upornike ter krvavo zadušil upor. Voditelji so bili obsojeni na smrt in štiri dni kasneje tudi ustreljeni pred celotnim moštvom vojašnice, za primer. Bataljon je bil nato poslan na italijansko bojišče.«
Sicer pa to ni edini spomin na ta čas, ki ga društvo z uradnim nazivom Zgodovinsko društvo IR 17 Kronprinz-Cesarjevič, ohranja. Člani društva (trenutno jih je osem in vsi so ljubitelji zgodovine) se srečujejo doma in v tujini na raznih srečanjih, kot so spominske maše za žrtve 1. svetovne vojne, na različnih prireditvah in slovesnostih, zgodovinskih paradah, cesarskih plesih in ponazoritvah bitk, ki so še posebno priljubljene na Češkem in v Italiji.
Ohranjajo spomin in tradicijo na Cesarski in Kraljevi pehotni polk št. 17. Vsi člani imajo tako natančno izdelane replike uniform avstro-ogrske vojske, tudi oprema in orožje so v glavnem originali (seveda so puške onesposobljene za bojno streljanje). V pripravi oziroma skoraj nared imajo tudi polkovni prapor, ki ga bodo razvili na posebni slovesnosti. »Kjerkoli se pojavimo, doma in v tujini, smo deležni čestitk in pohval, saj česa takšnega pač ne vidiš vsak dan, nam vedno znova pravijo mimoidoči.«
Takole je člane zgodovinskega društva pred petimi leti na svojem domu sprejel njihov »pokrovitelj« oziroma imejitelj Otto von Habsburg. Lani so na njegovem pogrebu držali tudi častno stražo. Tudi letos so člani položili venec v spomin na padle žrtve upora v Judenburgu.
Objava: 3.6.2012/Nedeljski dnevnik